Prevajalski spodrsljaji so že od nekdaj vir zabave za potrošnike v tujih državah. Čeprav tovrstne napake pri potrošnikih pogostokrat izzovejo smeh ali celo zardevanje, družbam, ki jim napačno prevajanje lahko povzroči izgubo kredibilnosti, ugleda ali posla, to vsekakor ni smešno.
Ko se prevod znajde pod drobnogledom medijev, je že prepozno. Znane so zgodbe o nerazumljivih in celo napačnih prevodih, ki so odgovornim povzročili kar nekaj sivih las.
Največji prekrškarji so družbe, katerih slogane so očitno prevedli ljudje s pomočjo slovarjev, jezika pa sploh ne obvladajo. Znani slogan Franka Perdua, »Samo žilav človek lahko naredi mehkega piščanca«, je bil na reklamnih panojih po Mehiki naveden v ohlapnem prevodu, ki se je glasil: »Samo trd človek lahko naredi ljubečega piščanca.«
Če pregledovalec prevodov ni specializiran strokovnjak za izvirni ali ciljni jezik, lahko njegovo delo ustvari veliko škode. Neki evropski poslovnež bi se nedavno tega kmalu opekel s svojim komentarjem glede prevoda naslova svoje nove brošure v angleškem jeziku: »Putting clients first« (prevod: stranke so na prvem mestu). Preden so mu strokovnjaki potrdili pravilnost zapisanega, je vztrajal pri tem, da beseda, ki jo uporablja za igranje golfa, zagotovo ni pravi prevod njegovega naslova. Na srečo je za preverjanje ustreznosti najel prave ljudi.
Tu pa so še družbe, ki uporabijo prave besede, vendar ustvarjajo oglase, ki niso prirejeni njihovi ciljni kulturi. Tak primer neupoštevanja kulturnih razlik je ameriška telefonska družba, ki je v Južni Ameriki predvajala televizijski oglas, v katerem ženska prosi svojega moža, naj pokliče prijatelja in mu sporoči, da bosta zamudila na večerjo. To je bilo za žene v Južni Ameriki nekaj povsem tujega, saj niso imele navade prositi svojih mož za pomoč pri drobnih opravilih, še manj pa skrbeti zaradi zamujanja na večerjo.
Ni pa nujno, da do prevoda sploh pride. Spomnimo se nogometne tekme naših hrvaških sosedov v Veliki Britaniji. Tamkajšnji operni pevec, Tony Henry, je poskrbel, da je marsikomu ostala v dobrem spominu. Vest o tem, kako je odpel hrvaško himno, je odmevala celo v novicah medijske hiše CNN. Ko je odpel ključno vrstico v himni »Mila kuda si planina« (približno: veš, draga moja, kako so nam pri srcu tvoje gore) kot »Mila kura si planina« (približno: draga moja, moja moškost je kot gora), se je hrvaška nogometna ekipa najprej nasmehnila, zahihitala, nato pa bruhnila v smeh. Člani navijaških skupin so še danes prepričani, da je bila ta sprostitev povod za zmago Hrvatov nad domačim moštvom.
Če povzamemo: čim višji so vložki, tem pomembnejši sta pravilna izbira strokovnjaka (prevajalca) in pravočasna povratna informacija neodvisnih, visoko pismenih naravnih govorcev. Najsi neprijetne najsi smrtonosne – napačno prevajanje vas lahko drago stane ali ima celo katastrofalne posledice ne glede na to, ali ste uradnik v organizaciji, družbi ali krajevni upravni enoti.
Ko se prevod znajde pod drobnogledom medijev, je že prepozno. Znane so zgodbe o nerazumljivih in celo napačnih prevodih, ki so odgovornim povzročili kar nekaj sivih las.
Največji prekrškarji so družbe, katerih slogane so očitno prevedli ljudje s pomočjo slovarjev, jezika pa sploh ne obvladajo. Znani slogan Franka Perdua, »Samo žilav človek lahko naredi mehkega piščanca«, je bil na reklamnih panojih po Mehiki naveden v ohlapnem prevodu, ki se je glasil: »Samo trd človek lahko naredi ljubečega piščanca.«
Če pregledovalec prevodov ni specializiran strokovnjak za izvirni ali ciljni jezik, lahko njegovo delo ustvari veliko škode. Neki evropski poslovnež bi se nedavno tega kmalu opekel s svojim komentarjem glede prevoda naslova svoje nove brošure v angleškem jeziku: »Putting clients first« (prevod: stranke so na prvem mestu). Preden so mu strokovnjaki potrdili pravilnost zapisanega, je vztrajal pri tem, da beseda, ki jo uporablja za igranje golfa, zagotovo ni pravi prevod njegovega naslova. Na srečo je za preverjanje ustreznosti najel prave ljudi.
Tu pa so še družbe, ki uporabijo prave besede, vendar ustvarjajo oglase, ki niso prirejeni njihovi ciljni kulturi. Tak primer neupoštevanja kulturnih razlik je ameriška telefonska družba, ki je v Južni Ameriki predvajala televizijski oglas, v katerem ženska prosi svojega moža, naj pokliče prijatelja in mu sporoči, da bosta zamudila na večerjo. To je bilo za žene v Južni Ameriki nekaj povsem tujega, saj niso imele navade prositi svojih mož za pomoč pri drobnih opravilih, še manj pa skrbeti zaradi zamujanja na večerjo.
Ni pa nujno, da do prevoda sploh pride. Spomnimo se nogometne tekme naših hrvaških sosedov v Veliki Britaniji. Tamkajšnji operni pevec, Tony Henry, je poskrbel, da je marsikomu ostala v dobrem spominu. Vest o tem, kako je odpel hrvaško himno, je odmevala celo v novicah medijske hiše CNN. Ko je odpel ključno vrstico v himni »Mila kuda si planina« (približno: veš, draga moja, kako so nam pri srcu tvoje gore) kot »Mila kura si planina« (približno: draga moja, moja moškost je kot gora), se je hrvaška nogometna ekipa najprej nasmehnila, zahihitala, nato pa bruhnila v smeh. Člani navijaških skupin so še danes prepričani, da je bila ta sprostitev povod za zmago Hrvatov nad domačim moštvom.
Če povzamemo: čim višji so vložki, tem pomembnejši sta pravilna izbira strokovnjaka (prevajalca) in pravočasna povratna informacija neodvisnih, visoko pismenih naravnih govorcev. Najsi neprijetne najsi smrtonosne – napačno prevajanje vas lahko drago stane ali ima celo katastrofalne posledice ne glede na to, ali ste uradnik v organizaciji, družbi ali krajevni upravni enoti.
